Ob 110 letnem jubileju društva

Na dan 27. februarja 1893 je bilo ustanovljeno Osrednje društvo slovenskega planinskega društva - predhodnica PLANINSKEGA DRUŠTVA LJUBLJANA-MATICA.

Tako je bil letos že 110. rojstni dan našega planinskega društva.

Pobudo za ustanovitev so dali navdušeni gorniki - piparji, ki so prvi pogumno zahtevali, da morajo biti planine v slovenskih deželah "v slovenskih rokah". Na vrhu Stola so se 23. julija 1892 zavezali, da bodo organizirali slovensko planinsko društvo. V tistih, nemštvu naklonjenih časih, je bilo zelo težko pridobiti zavedne, sposobne in pogumne Slovence, ki bi prevzeli dolžnosti v narodno usmerjeni slovenski organizaciji.

Kljub temu je bil, le sedem mesecev po sklepu na Stolu, sklican ustanovni občni zbor in tako je zaživela organizacija Slovenskega planinskega društva.

Izvoljen je bil Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva, za načelnika ali predsednika pa so izbrali štiridesetletnega profesorja zemljepisa in zgodovine FRANA OROŽNA, ki je bil znan kot buditelj narodne zavesti.

Odbor je imel dve nalogi:

• kot Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva je skrbel za širjenje slovenske planinske organizacije in za ustanavljanje podružnic po vseh slovenskih deželah v Avstro-Ogrski monarhiji,
• kot Osrednje društvo Slovenskega planinskega društva je v Ljubljani zbiral člane in mecene, reševal gmotno problematiko, vzdrževal stike z oblastjo, skrbel za dokumentacijo in dovoljenja za graditev slovenskih planinskih postojank in poti.

Društvo je začelo pridobivati premoženje s postavitvijo Orožnove koče za Liscem pod Črno prstjo leta 1894 ter s prevzemom Aljaževega stolpa na Triglavu leta 1895 in z graditvijo drugih triglavskih postojank.

Osrednje Slovensko planinsko društvo je štiriinštirideset let igralo vlogo protagonista slovenskega planinstva, saj je organiziralo in prispevalo veliko sredstev ter strokovnega dela pri graditvi gmotnih temeljev Slovenskega planinskega društva.

Posebno uspešnih je bilo prvih petnajst let, od ustanovitve 1893 do 1908, ko je Slovenskemu planinskemu društvu načeloval profesor FRAN OROŽEN.

Profesor Fran OROŽEN je s spodnje Štajerske prišel v Ljubljano, Kranjce prepričevat, da je slovenščina enakovredna nemškemu in italijanskemu jeziku. Izdajal je slovenske geografske in zgodovinske knjige, zemljevide in potopisne prispevke. Našim goram je vračal slovenska imena, slovenskemu jeziku pa tako odpiral pot uveljavljanja tudi na strokovnem področju.

Ustanovil je planinsko glasilo PLANINSKI VESTNIK, ki že od leta 1895 uspešno širi slovensko besedo in piše našo planinsko zgodovino. V njegovem času so zgradili 26 slovenskih planinskih postojank in ustanovili 21 podružnic Slovenskega planinskega društva.

Profesor Fran OROŽEN je zgradil temelj mogočni stavbi slovenskega planinstva, ki jo je uspešno nadgrajeval njegov naslednik dr. FRAN TOMINŠEK, ki je polnih 23 let, od leta 1908 do 1931 požrtvovalno vodil Slovensko planinsko društvo.

Takrat je vodstvo društva prevzel dr. JOSIP PRETNAR, ki je z večjim posluhom do alpinizma in do njegovih junakov ter z izenačeno pozornostjo do vseh sposobnih podružnic dosegel složnejše delovanje Slovenskega planinskega društva s tem, da je vsem podružnicam omogočil samostojno uveljavljanje.

Osrednje društvo Slovenskega planinskega društva je s še vedno skupnim odborom leta 1937 dokončno postalo PODRUŽNICA LJUBLJANA.

Tega leta je Slovensko planinsko društvo - podružnica Ljubljana v Julijskih Alpah, Kamniških Alpah in Karavankah oskrbovalo že osemnajst visokogorskih postojank, ki jih je samo zgradilo ali prevzete dogradilo in povečalo. V svoji posesti je imelo tudi hotel Zlatorog pri Bohinjskem jezeru in parcele v Ukancu, na Veliki Planini, na Nanosu in na Golici.

Leta 1948 se je, po ustanovitvi PZS, Podružnica Ljubljana preimenovala v PLANINSKO DRUŠTVO LJUBLJANA-MATICA.

Sedaj ima naše društvo v lasti Triglavski dom na Kredarici in Kočo pri Triglavskih jezerih, pri Domu na Komni in Domu v Kamniški Bistrici pa si je Planinska zveza Slovenije pridržala 10 odstotni delež. Ureditev razmer za Kočo pri Savici pa še čaka na čas po denacionalizaciji.

Osrednje društvo je Dom v Kamniški Bistrici zgradilo leta 1928.

Dom na Komni pa je društvo zgradilo leta 1936. Med drugo svetovno vojno je pogorel, zato ga je leta 1948 obnovilo in elektrificiralo, leta 1964 pa s tovorno žičnico povezalo z dolino.

Triglavski dom na Kredarici je društvo povečalo leta 1954.

Tudi Kočo pri Triglavskih jezerih je društvo redno vzdrževalo in leta 1955 povečalo.

Kočo pri Savici, ki je nastala iz bivše obmejne stražarnice, je društvo prevzelo in obnovilo leta 1951, ter leta 1970 posodobilo.

Zadnje obsežne povečave in posodobitve naših postojank so bile opravljene v letih 1981 do 1990. Triglavski dom je sedaj na višini 2515 m najvišja in tudi največja gorska postojanka na Slovenskem. Ob teh zadnjih gradbenih delih moramo hvaležno omeniti prizadevne člane upravnega odbora, posebej še predsednike Marjana Oblaka, dr. Bojana Špicarja, Metoda Kovača, Toneta Poljšaka, ki so obnove pripravljali.

Obsežna investicijska dela so bila opravljena, ko je društvu predsednikoval cenjeni Gregor Klančnik, ki je po letih priprav na povečavo Triglavskega doma, zavihal rokave - zbiral sredstva, iskal pokrovitelje in delo spremljal. Uspeh pri gradnji Triglavskega doma na Kredarici mu je dal poleta in tako se je društvo pod njegovim vodstvom lotilo tudi obnove Koče pri Triglavskih jezerih in Koče pri Savici. Začel je tudi priprave za obnovo Doma na Komni, a zaradi neurejenih lastninskih razmer delo ni steklo. Tako bo v bližnji bodočnosti večji poseg le popotresna obnova Doma na Komni, ki čaka našega novega predsednika in njegovo ekipo.

V prihodnosti naše društvo ne namerava povečevati prenočitvenih zmogljivosti, vlagalo pa bo predvsem v varovanje narave. Še naprej bi radi skrbeli za varna pota in dobro počutje planincev v naših planinskih postojankah.

Da so bile planinske koče več kot le gostinski lokali, ki ponujajo storitve, so v vseh teh letih skrbeli prizadevni delavci društva.

Pohvaliti moramo naše zveste, prijazne oskrbnike, posebej pa sestri Zinko in Slavko, ki sta skoraj 30 let skrbeli za planince; Zinka v Koči pri Triglavskih jezerih in Slavka v Koči pri Savici.

Ocenjevanje, katera dejavnost našega društva: rekreativna, planinsko - alpinistična, športno-plezalna, gradbena ali gostinska je vrednejša, ni potrebno, ker vse dejavnosti pripomorejo k skupnemu uspehu društva.

Tako so naši alpinisti preplezali mnoge prvenstvene smeri gora v domovini in tujini ter se povzpeli tudi na najvišje vrhove sveta. Uveljavili so se v svetovnem merilu. S postavitvijo plezalne stene in z vzgojo plezalcev društvo želi pokazati, da ima čut tudi za novosti.

Prizadevni vodniki so že premnogim planincem omogočili občudovanje lepot tujega sveta in prelesti slovenskih gora.

Mladi planinci zbirajo vrstnike, jih izobražujejo in navdušujejo za medsebojno prijateljstvo, za življenje v naravi in tako za bolj zdravo in polno življenje.

In markacisti! Kako lepo skrbijo za varne poti. Knafelc bi bil ponosen na svoje naslednike.

Zelo pomembno je tudi delo naravovarstvenih stražarjev, ki s preučevanjem in varovanjem ter z izobraževanjem plemenitijo planinsko srenjo.

Na to častitljivo obletnico se najprej zahvalimo vsem, ki so se v minulih 110. letih uspešno trudili za slovensko planinstvo, hkrati pa želimo, da bi prihajali vedno novi navdušeni gorniki, ki bi požrtvovalno delali za ohranitev in utrditev planinstva in Planinskega društva Ljubljana Matica.

Bodimo ponosni, da smo člani najstarejšega slovenskega planinskega društva!

Naj živi Planinsko društvo Ljubljana Matica,
in mi vsi, ki družba dobrih smo ljudi!

Na 109. občnem zboru, 15. aprila 2003